Uspešno staranje je odvisno od nas samih

Pot do uspešnega staranja se ne zgodi kar sama od sebe, je proces, ki se mora pričeti že zelo zgodaj, kajti starati se pričnemo že z rojstvom. Ves čas se s tokom časa pomikamo k letom modrosti in dostojanstva. V tako imenovanih srednjih letih, ko smo polni ustvarjalne energije in ustvarjanja blaginje, moramo pričeti negovati tudi tisti del sebe, ki je znotraj nas, in stremeti k temu, da bomo v zlatih letih želi to, kar smo prej sejali.

Kaj sploh vemo o življenju, dokler ne vemo, kaj pomeni staranje. To pa pomeni, vedeti za čas, iti s časom, spreminjati se, ne da bi izgubili svoj ideal, miniti, oditi »domov«. Predvsem pa se vsega globoko zavedati. Nenehno se moramo spraševati v čem vidimo smisel življenja in kako nam to uspeva danes, jutri, do konca, do zadnjega diha. Ne, ni se nam potrebno upirati staranju, le čemu? Samo sprejeti ga moramo in to z brezpogojno ljubeznijo tako, kot moramo to storiti vsakič znova v sleherni situaciji našega življenja.

Vzpostavljanje stika s seboj
Komur uspe sprejeti življenje v vseh obdobjih, ta je navdušen nad njim, ga vzljubi in ljubi sebe. Kljub pomanjkanju v preteklosti, se ne pritožuje; v nasprotju z onimi, ki so obtičali na obžalovanju in očitanju, kajti v njih je preveč neizživetega življenja in ne zmorejo sprejeti sebe – z vsem svojim življenjem. Sprejeti poleg starosti istočasno tudi svojo preteklost – ja, to je najpomembnejša naloga, ki jo moramo opraviti, če želimo živeti v stiku s seboj, v bogastvu notranjega miru. Jung primerja starost s potjo sonca: »Smisel jutra je nedvomno razvoj individuuma, njegova usmeritev in razmnoževanje v zunanjem svetu in skrb za potomstvo.« Star človek se mora obrniti navznoter, se posvetiti svojemu bistvu in odkriti svoje notranje bogastvo. To pa je proces, ki terja veliko mero odličnosti, da ostanemo zvesti temu pravilu.

Kaj vse mora star človek opustiti, se naučiti, sprejeti?
Naučiti se mora odnosa do osamljenosti, kajti v procesu staranja bo moral opustiti številne, morda celo najpomembnejše medosebne odnose. Znanci odhajajo, umirajo, zapuščajo le spomine. V samoti razmišljati, brati knjigo, meditirati, ni boleče. Osamljenost pa je občutek, največkrat povezan z zavrženostjo in nekoristnostjo. Ta ima korenine v rani mladosti, v otroštvu. Starost nas izzove, da se nekako vadimo v odpovedovanju. Ne moremo se oklepati ne otroštva ne mladosti. Če torej želimo rasti in se razvijati moramo dovoliti, da nekaj starega odmre in da prostor novemu. V starosti pa je to občutenje pogosto boleče.

Umetnost odpovedovanja
Odpovedati se moramo svojemu ustvarjenemu imetju. Nekateri tega ne zmorejo in se oklepajo svojega premoženja, bdijo nad njim, tare jih nenehna zaskrbljenost. Premišljevati bi morali o tem, da moramo umreti in se v smrti končno odpovedati vsemu svojemu imetju. Na koncu je pomembno le to, da dajemo s toplo in ne z mrzlo roko. Pomembno je, da smo zmogli ustvarjati ljubeče odnose, ki temeljijo na iskrenosti in brezpogojni ljubezni. Duševno zdrav človek ima vsaj en kakovosten odnos.
Star človek se mora odpovedati zdravju. Nekateri stari ljudje gledajo na zdravje kot na imetje, zdravja se želijo oklepati, dokler je mogoče. Prav je, da skozi življenje poskrbimo za svoje zdravje, toda pešanje zdravja v starosti je naravna pot. In kdor se osredotoča samo na svoje zdravje, se življenja ne more v resnici veseliti, temveč lahko celo zboli.

Kaj naj z močjo in egom?
Ena izmed odpovedi v starosti je tudi odpoved moči. Veliko starostnikov ima težave pri odpovedi moči in vpliva, posebno tisti, ki so opravljali pomembna dela, in bili na primer na vodilnih delovnih mestih. Lastno vrednost črpajo zgolj iz svoje moči. Pojavijo se problemi v odnosih v družini, kajti stalno dokazovanje moči in znanja vodi v velik napor in upor staranju. Tako se številna družinska podjetja znajdejo v krizi na ravni odnosov. Podobno se zgodi, ko se star človek ne zmore odpovedati egu, torej lastnemu jazu. In to je najtežja naloga od vseh. Kajti odpoved imetju, moči in zdravju, vedno pomeni odpoved egu. Imetje in moč namreč krepita ego.

Življenje je kot dolga, dolga vožnja
Življenje je popotovanje, je kot vožnja z avtobusom. Nekateri si zastrejo okna s temnimi zavesami, tako da jim onemogočajo pogled na prevoženo pot. Življenje prevozijo, a kot da bi bili slepi. Drugi se spet predajajo sončnim žarkom in se prepustijo doživetjem. Vsak na svoj lasten način izbira poti. Vselej pa smo popolnoma odgovorni za vse, kar izberemo, odgovorni smo za svoje misli, dejanja in občutke. Žal se nekateri prepozno ali pa nikoli ne soočijo s tem dejstvom. Resnico moramo iskati, ko jo še lahko iščemo, ne ko smo onemogli in v zadnjem življenjskem obdobju, ko že delamo inventuro svojega bivanja in poslanstva. Vsako obdobje življenja nosi posebne trenutke. Vsako je enkratno, neponovljivo. Staranje, umiranje in odhod je del naše življenjske poti. Uspešno staranje je odvisno od nas samih. Do kolikšne mere smo pripravljeni prevzeti odgovornost tudi v trenutku, ko se ne moremo več sprenevedati. Vedno smo samo ljudje, ne dobri ne slabi. Samo bolj ali manj ranjeni in z bolj ali manj pozdravljenimi ranami.

 

Danica Kranjc Ložnar

OSTALI ČLANKI IZ TEME ZDRAVO ŽIVLJENJE

18.10.2019

Visoka smrtnost zaradi raka želodca

Eden najbolj zahrbtnih predstavnikov rakov prebavil je rak želodca, ki je po smrtnosti na…
16.10.2019

Nosečke na potovanju

Zagotovo se boste v 9 mesečni nosečnosti vsaj enkrat odpravili na kakšno potovanje. In le…
14.10.2019

KAJ JE ZOBNI VSADEK?

Zobni vsadek ali implantat je nadomestek zobne korenine, večinoma izdelan iz telesu…
14.10.2019

Nepredvideni stroški pri zdravniku

Nepredvideni stroški pri zdravnikuNe glede na naša leta, nas lahko doletita bolezen ali…
13.10.2019

Paraziti - ne pustimo, da nas uničujejo

Mnogi se ne zavedajo, kako zelo pogoste so okužbe s paraziti. Nič čudnega, saj se…