Osteopatija: pomoč organizmu, da se pozdravi

Začetki osteopatije segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je ameriški zdravnik Andrew T. Still postavil temelje novi medicinski vedi, ki se ni osredotočala na bolezenska stanja temveč na pomoči organizmu pri ohranjanju zdravja. Still namreč ni ostal ravnodušen ob neuspehih takratne medicine pri boju proti boleznim in epidemijam tistega časa, kot so kolera, tifus in rumena mrzlica, ter se zaradi izjemnega poznavanja anatomije in fiziologije človeškega telesa, odločil pomagati tako, da je bolnikom pomagal povrniti funkcijo obrambnih mehanizmov.

Jure Tušek, diplomirani osteopat, www.juretusek.com

Tako se takrat in še danes, poudarja pomen dobrega kroženja limfe, krvi in živčnih impulzov. Vedno večje število ozdravljenih bolnikov je sprožilo zanimanje zdravnikov in tako je bil leta 1892 ustanovljen prvi osteopatski kolidž v Kirksvillu (Missouri, ZDA), ki je vpisoval tako moške kot ženske doktorje medicine. Leta 1913 se je priznani fiziolog in eden prvih diplomirancev osteopatije John M. Littlejohn iz ZDA preselil nazaj v rodno Veliko Britanijo ter tako pripeljal novo medicinsko vedo na staro celino. Velika Britanija je tudi prva, ki je poistovetila poklic osteopata z ostalimi zdravstvenimi poklici in jo vključila v nacionalni zdravstveni sistem. Danes je osteopatija poleg omenjenih držav, polno-priznana zdravstvena veda še na Finskem, v Belgiji, Franciji in Italiji, medtem ko ima status zdravstvu komplementarne vede na Danskem, v Nemčiji, Švici in Nizozemski. Po svetu je več kot 60 držav, kjer se osteopatijo uradno priznava in sprejema njeno vlogo pri ohranjanju zdravja.

Celostna obravnava človeka
Kot že omenjeno, osteopatija temelji na vračanju organizmu prirojenih in pridobljenih lastnosti ohranjanja lastnega zdravja, ki jih je ta zaradi bolezni, poškodbe, fizičnega ali psihičnega stresa in nenazadnje tudi zaradi staranja, izgubil ali so preprosto mehanizmi postali neučinkoviti. Za lažjo predstavo si lahko zamislimo telo kot stolpec iz kock, kjer ima vsaka kocka sposobnost, da se premakne levo ali desno z namenom, da uravnoteži premike spodnjih in zgornjih kock. Premiki so stanja neravnovesja - so stanja po poškodbah, stanja slabše odzivnosti ali neučinkovitosti, ki torej povzročijo nove premike nekje drugje v stolpcu, nekje drugje v telesu. Jasno je, da možnosti ni neskončno in stolpec se prej ali slej začne podirati, kar se odraža v boleznih, deformacijah in bolečini. Naloga osteopata je prepoznati izvor težav, torej tistega člena ali tistih členov, ki so povzročili razne "odmike" in sprožili mehanizme kompenzacij. Pri iskanju kompenzacij in izluščevanju njih izvorov, si osteopat pomaga s temeljitim pogovorom, z oceno telesne drže, opazovanjem telesa v gibanju in različnimi testi, ki pomagajo sestaviti končno sliko pacientovega stanja. Celostni pristop k odpravljanju težav je temeljna značilnost osteopatije.

Pomoč pri najrazličnejših težavah
Skladno z razvojem znanosti in medicine je tudi osteopatija doživela spremembe, zato danes večina osteopatov obravnava najrazličnejše težave, s katerimi se ljudje obračajo po pomoč. Vsakodnevno se tako srečujejo z bolečinami mišic in skeleta, ki so posledica obrab, nepravilne drže, slabo obnovljenih tkiv (npr. brazgotine, zakrčnine) in splošnih mišičnih ali drugih asimetrij. Vzdraženost živcev je večinoma le posledica omenjenih neskladnosti. S sproščanjem mehkih tkiv in razgibavanjem sklepov se odpravljajo težave s kroničnimi glavoboli, vrtoglavicami in nespečnostjo, medtem ko se sindromi povezani z organskimi sistemi (npr. refluks, zaprtost, razdraženost), odpravljajo z manipulacijo organov. Poleg odraslih, aktivnih in starejših oseb, se osteopati srečujejo tudi z najmlajšo populacijo, kjer se najpogosteje nudi pomoč pri kronično zamašenih noskih, vnetjih ušes, kot tudi pri težavah s požiranjem ali govorom. Pred in poporodna osteopatska obravnava je tako za mamice kot otroke pogosta izkušnja v nekaterih državah, kot so Italija, Belgija, Francija in Švica.

Iskanje vzroka, ne le lajšanje posledic
Osteopatija ne ponuja instantnih rešitev in njen namen ni polagati obliž čez rane. V kolikor je telo potrebovalo mesece ali še pogosteje leta, da se je zvrnilo iz svojega ravnovesja, je potrebno poleg odprave vzrokov težav in njih kompenzacij, spremeniti marsikatero navado in odpraviti nepravilne vzorce, ki bodo sčasoma dovolili izboljšanje funkcij organizma - povečano kroženje limfe in krvi, elastičnost vezi in ovojnic, simetričnost mišic, izboljšano delovanje organov itd. To običajno traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, vendar se pogosto k svojemu osteopatu vrača še leta in leta po prvem obisku, z namenom sprotne preventivne pomoči. Prvi pregled pri osteopatu traja vse do ene ure, saj namen celostne spremembe zahteva korenito poznavanje vseh sedanjih in preteklih zdravstvenih težav pacienta, njihovega življenjskega sloga, želj in dejanskih sposobnostih spremembe. Po temeljitem pogovoru osteopat opravi pregled, kjer se z dotikom ali pasivnimi premiki izzove bolečino prizadetega mesta; temu sledi iskanje vzrokov takega stanja, s pomočjo najrazličnejših testov na mišicah in sklepih; pretipa se prsne, trebušne in medenične organe in nazadnje potrdi ali ovrže ugotovljene vzorce s pomočjo opazovanja telesa v pokončni drži in med gibanjem. Terapija, ki sloni na ugotovitvah pregleda, zajema kombinacijo tehnik na mišicah, ovojnicah, vezeh in organih, ki imajo namen odpraviti predele negibljivosti in utesnjenosti ter s tem omogočiti normalno delovanje prizadetih delov. Samospoznanje pacienta o izvoru njihovih težav je bistven člen v procesu iskanja zdravja, zato je vsak osteopat dolžan deliti njihove ugotovitve s pacientom ter dati napotke za izboljšanje njihovih navad, navodila o telesni aktivnosti, specifičnih korekcijskih vajah itd., kot tudi ostalih terapevtskih možnostih.

Ni vsak osteopat dober osteopat
Za dosego rezultatov, tako iz diagnostičnega kot terapevtskega vidika, je potrebno izjemno dobro poznavanje anatomije, fiziologije in vseh bolezenskih stanj človeškega telsa, za kar poskrbijo dolga leta študija. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v smernicah izobraževanja iz osteopatije poudarila pomembnost visokega števila klinične prakse in trajanje študija v obsegu 5 let, v okviru akreditiranih študijskih programov. Zaradi naraščajočega zanimanja se namreč prepogosto pojavljajo samooklicani osteopati z neformalno izobrazbo, ki pa žal mečejo slabo luč na samo vedo in poklic, zato se svetuje previdnost pri izbiri terapevta. Nikoli namreč ni dovolj ponoviti, da je zdravje vrednota in naša dobrina, saj predstavlja vir za kakovostno življenje ter blaginjo.

OSTALI ČLANKI IZ TEME ZDRAVO ŽIVLJENJE

18.10.2019

Visoka smrtnost zaradi raka želodca

Eden najbolj zahrbtnih predstavnikov rakov prebavil je rak želodca, ki je po smrtnosti na…
17.10.2019

Svetovni dan osteoporoze

Danes, 20. oktobra, obeležujemo svetovni dan osteoporoze – skeletne bolezni, s katero se…
16.10.2019

Nosečke na potovanju

Zagotovo se boste v 9 mesečni nosečnosti vsaj enkrat odpravili na kakšno potovanje. In le…
14.10.2019

KAJ JE ZOBNI VSADEK?

Zobni vsadek ali implantat je nadomestek zobne korenine, večinoma izdelan iz telesu…
14.10.2019

Nepredvideni stroški pri zdravniku

Nepredvideni stroški pri zdravnikuNe glede na naša leta, nas lahko doletita bolezen ali…